Nezavedno in psihoterapija

Vsak od nas se je že kdaj zalotil, da se mu je zgodil t.im. freudovski spodrsljaj.  Ko se mu je na primer navidezno slučajno zarekla beseda, ki je podobna besedi, ki jo je dejansko želel spregovoriti. O spodrsljajih, ki se zgodijo ne le pri govorjenju temveč tudi pri pisanju, spominjanju ali dejanju, je obširno pisal Sigmund Freud, začetnik psihoanalize. Spodrsljaje ni smatral kot nekaj slučajnega ali nepomembnega, temveč kot sporočila, ki se jim uspe izmuzniti iz nezavednega. Čeprav ni bil Freud prvi, ki je razdelil naš um na zavedni in nezavedni del, pa je nedvomno najbolj zaslužen za svoj prispevek k pomenu nezavednega v psihoterapiji.  Pri razlagi človeškega uma je Freud uporabil prispodobo ledene gore. Vrh ledene gore predstavlja zavedni del našega um, kamor spadajo recimo misli in čustva, ki se jih zavedamo. Predzavedno je še vedno viden del ledene gore tik pred gladino, ki je že skoraj dostopen zavesti, hkrati pa je močno povezan z nezavednim. Predzavedno je kot neke vrste čakalnica, v kateri čakajo misli, preden jih lahko ujame oko zavednega. Nezavedno pa je del ledene gore, ki je skrit pod gladino in se manifestira le posredno – preko vpliva na naše vedenje, mišljenje in čustvovanje.

Medtem ko se povsem zavedamo, kaj se dogaja v naši zavesti, pa nimamo dostopa do vsebin, ki so skrite v nezavednem. Freud je videl nezavedno kot shrambo družbeno nesprejemljivih idej, želja ali hotenj, pa tudi bolečih spominov, ki jih je posameznik potlačil izven območja zavednega. Freud je spoznal, da so nekateri spomini ali želje za posameznika preveč strašljivi ali boleči, da bi se z njimi soočal, in jih je zato potlačil v nezavedno. V nezavednem bivajo tudi naši biološko pogojeni instinkti in primitivni nagoni, povezani npr. s seksualnostjo in agresivnostjo. Ti so dostikrat nesprejemljivi za naš razumski, zavedni del zavesti. Ljudje smo tako razvili vrsto obrambnih mehanizmov, kamor spada tudi potlačitev, da bi se izognili tem neprijetnim čustvom in nagnjenjem.

Psihoanaliza daje tako velik pomen nezavednemu. Nezavedni del našega uma namreč vpliva na našo zavest veliko bolj, kot pa si to predstavljamo. Ena od nalog psihoanalize je zato razkritje obrambnih mehanizmov in ozaveščanje nezavednih vsebin. Ker nezavedne vsebine niso neposredno dostopnemu umu, lahko pridemo do njih le preko posebnih tehnik, kot so proste asociacije, analiza sanj in pa spodrsljaji. Vse te tehnike se uporabljajo v psihoanalizi in preko njih psihoterapevt spodbudi pacienta k odkrivanju nezavednega. V psihoterapiji lahko npr. psihoterapevt opozori pacienta na navidezno nepomembne ali trivialne podrobnosti njegovih dejanj. Pacient dostikrat najde in se zadovolji s povsem logično razumsko razlago, vendar pa s pomočjo psihoterapevta spozna, da se za temi na videz nepomembnimi dejanji skrivajo globlje plasti, z globljimi pomeni.

V psihoterapiji tako lahko ozavestimo prej nezavedne vzorce našega vedenja ali čustvovanja. Ti vzorci se odvijajo v vseh naših odnosih in tudi v terapevtskem odnosu. Ko jih ozavestimo, spoznamo njihovo dinamiko in se potem lahko odločimo za bolj ustrezen način medosebnih odnosov. Če iščete psihoterapijo v Ljubljani, lahko poiščete preko spleta in npr. odtipkate v brskalnik »psihoterapevt Ljubljana«.